O celiakiji

Kaj je celiakija

Gluten majhnaCeliakija je kronična sistemska avtoimuna bolezen, ki najpogosteje prizadene tanko črevo in je posledica preobčutljivosti na gluten. Z besedo gluten imenujemo pomembne proteine zrnja pšenice, podobne proteine pa najdemo tudi v zrnju ječmena, rži, pire in tudi ovsa. Gluten lahko povzroči okvaro sluznice tankega črevesa, kar ima za posledico zmanjšano funkcijo črevesa in motnje v absorpciji hrane. Bolniki imajo zaradi tega prebavne motnje, velikokrat pa pride tudi do pomanjkanja osnovnih sestavin hrane, kot tudi do pomanjkanja mineralov in vitaminov. Pogosto so prizadeti tudi drugi organski sitemi, saj je celiakija bolezen, ki prizadene celoten organizem in se kaže s številnimi resnimi zapleti.

Z odvzemom vzorca črevesne sluznice (biopsija) lahko pri nezdravljeni celiakiji dokažemo tipične spremembe sluznice tankega črevesa. Resice tankega črevesa izginejo, sluznica postane ploska - atrofična. Z brezglutensko hrano si bolna sluznica tankega črevesa postopoma opomore. Stanje bolnika se postopoma izboljša, bolnik začne pridobivati na teži, krvna slika se normalizira in končno se tudi prizadeta sluznica ne razlikuje več od zdrave.

 

Celiakija - glutenska enteropatija

Iz zbirke strokovnih člankov o celiakiji in brezglutenski dieti

Celiakija je z vidika današnjem medicine neozdravljiva avtoimunska bolezen, ki nastane pri osebah z genetsko predispozicijo in najpogosteje prizadene tanko črevesje. Bolezen povzroča beljakovina gluten, ki se nahaja v nekaterih žitih in sicer v pšenici, ječmenu, rži (podobna beljakovina pa se nahaja tudi v ovsu).

Posledica preobčutljivosti je stanjšanje – atrofija resic sluznice tankega črevesa, ki ni več sposobna vsrkati dovolj hranilnih snovi iz črevesja v kri, kar privede do simptomov in komplikacij. Ker nam prisotnost protiteles jasno kaže na bolezen, vemo, da gre za motnjo imunskega sistema (avoimnuska bolezen), ki zaradi prisotnosti glutena, podobno kot pri različnih drugih povzročiteljih bolezni (npr. bakterije, virusi), sluznico tankega črevesja oceni kot tujek in začne izločati škodljiva protitelesa. K sreči za razliko od drugih avtoimunskih bolezni, katerih vzroka še ne poznamo (npr. sladkorna bolezen tipa 1, revmatske bolezni in nekatera obolenja ščitnice, kronične vnetne bolezni črevesa, ipd.), lahko z izločitvijo glutena iz prehrane te bolezenske spremembe zaustavimo, še več: proces lahko obrnemo in vzpostavimo zdravo stanje.

Alergija na žitarice oziroma moko ni celiakija!

Razširjenost celiakije

Kot v številnih evropskih državah tudi, tudi pri nas štejemo celiakijo za primarno obolenje tankega črevesja. Kar zadeva simptome, gre za bolezen s številnimi obrazi, tudi stopnja prizadetosti je zelo raznolika, zato lahko z gotovostjo trdimo, da je celiakija danes gotovo pod-diagnosticirana bolezen. Od začetka 21. stoletja so vse pogostejša presejanja, na osnovi katerih lahko ocenjujemo, da je razširjenost celiakija 1-2 odstotna oziroma, da je prizadeta vsaka 50 – 100. oseba.

Najpogostejši bolezenski znaki

Simptomi bolezni, ki se v različnih življenjskih obdobjih razlikujejo, so tako pri otrocih kot odraslih izredno raznoliki in se praviloma pojavijo v treh do šestih mesecih od začetka uživanja jedi, ki vsebujejo gluten. Inkubacijski čas lahko traja mesece, včasih pa tudi več let. Klasični znaki celiakije, kot so driska, napenjanje in bolečine v trebuhu, oziroma hujšanje, je prisotno le pri manjšem deležu obolelih. Veliko pogostejši so atipični simptomi oziroma samo en simptom, kot na primer zastoj pri rasti in pridobivanj telesne teže, pomanjkanje teka (apetita), zaprtje, upočasnitev psihičnega razvoja, slabokrvnost, ki se ne izboljša niti z jemanjem železa, nadalje pomanjkanje vitamina D, upad kostne mase, razdražljivost, glavobol, utrujenost, poškodbe zobne sklenine, pogoste afte ustne sluznice, zapoznela adolescenca, izpadanje las ipd. najbolj značilna dermatološka sprememba pri bolnikih s celiakijo je tako imenovana Duhringova bolezen, ko se na licih n azunanji strani komolca in kolena ter na zadnjici pojavijo srbeči žuljasti izpuščaji.

Diagnostične preiskave kažejo na to, da zunanji simptomi običajno niso v sorazmerju s poškodbami sluznice tankega črevesja.

Načini ugotavljanja bolezni:

Za ugotavljanje obolenja s celiakijo imamo na voljo tri temeljne preiskave:

1. pri sumu na bolezen je potrebno testirati vzorca krivi, v okviru katerega se pokaže prisotnost že omenjenih protiteles (serološki pregled). Odvzem krvi se lahko opravi v ambulanti, v specialistični gastroenterološki ambulanti oziroma pri osebnem zdravniku, lahko se pa opravi tudi doma s pomočjo hitrih testov, ki se dobijo brez recepta v lekarni. Seveda je nujno natančno slediti navodilom za uporabno testa.

Ti pregledi omogočajo presejanje pacientov, ki še ne kažejo znakov bolezni oziroma njihovih družinskih članov.

2. Za histološko potrditev bolezni odvzamemo vzorce sluznice tankega črevesa ob endoskopski preiskavi zgornjih prebavil, da se v vzorcih ugotovi vnetje in značilna atrofija resic črevesa, kar onemogoča normalno absorpcijo snovi.

3. čeprav je celiakija praviloma genetsko pogojena, je sam proces prenosa dokaj neznan. Poleg genetske predispozicije, ki je prisotna pri 30 odstotkih populacije, imajo pomembno vlogo tudi okoljski vplivi, zato je nujno upoštevati dve pomembni dejstvo. Če v družini doslej niso ugotovili celiakije še ne pomeni, da bolezen ni prisotna, oziroma tudi če je bila bolezen ugotovljena pri katerem od družinskih članov, še ne pomeni, da so vsi drugi člani družine ogroženi.

Genetska preiskava je torej samo dopolnilna preiskava, ki v nobenem primeru ne more nadomestiti biopsije tankega črevesa, saj sama nagnjenost k obolenju še ne pomeni, da bo do obolenja tudi res prišlo.

Pomen presejanja za celiakijo

V zvezi s celiakijo se pogosto omenja »teorija ledene gore«, bistvo katere je, da je število tistih, ki s simptomi obiščejo zdravnika, samo vrh ledene gore. Z vidika poznejših komplikacij so pomembnejše in veliko bolj ogrožene osebe s tako imenovano tiho celiakijo, ki so sicer klinično brez simptomov in težav, vendar je zaradi prisotnih protiteles tkivo sluznice enako prizadeto, kot to ugotavljamo pri bolnikih, ki že kažejo znake obolenja.

Ker odstopanja, ki jih ugotovimo pri testiranju na protitelesa, niso povezana s stopnjo okvare tankega črevesja in ker samo testiranje ne predstavlja nobene obremenitve za posameznika, menimo, da so hitri testi danes najbolj primerna metoda za presejanje celiakije.

Komplikacije nezdravljene celiakije

Pri bolnikih, ki se ne držijo brezglutenske diete se lahko kot najtežji zaplet pojavi maligno obolenje prebavnega sistema. Najbolj značilen simptom neodkrite celiakije v otroštvu je zaostajanje v rasti, kar je sicer lahko tudi družinska značilnost, lahko pa da je kateri od staršev, ki je nizke rasti prav tako bolnik z nezdravljeno celiakijo. Zaradi pomanjkljive absorpcije rudninskih snovi in vitaminov pride do zastoja pri razvoju kostne mase, pogostejši so zlomi, zgodaj se razvije tudi osteoporoza. Tudi slabokrvnost s pomanjkanjem železa in vitamina B12 ter različna nevrološka obolenja, kot so depresija, motnje koordinacije in zgodnji mentalni upad, pripisujejo absorpcijskim motnjam. Čeprav ni povezano s prebavnim sistemom, se kot pogosta komplikacija omenjajo tudi različne ginekološke težave, kot so neplodnost, pogosti spontani splavi, rojevanje nedonošenčkov, motnje menstruacije, zamiranje ploda v maternici ter urološke težave kot so zmanjšanje števila in negibčnost ter sprememba oblike spermijev oziroma pomanjkljiv razvoj moških spolnih organov.

Bolezni, ki spremljajo celiakijo

Pri osebah, ki trpijo zaradi bolezni, ki podobno kot celiakija vplivajo na delovanje imunskega sistema (sladkorna bolezen tipa 1, revmatske bolezni, nekatera obolenja ščitnice, ledvic in jeter, vnetna obolenja črevesja ipd.), veliko pogosteje ugotovimo celiakijo kot pri povprečni populaciji, zato pri teh osebah vsekakor priporočamo presejanje z odvzemom krvi, saj se – podobno kot pri ostalih družinskih članih – običajno pojavlja v tihi obliki.

Zdravljenje celiakije

Medicina sicer še ne pozna metode, s katero bi lahko pozdravili celiakijo, zato je osnova zdravljenja popolna izločitev glutena iz bolnikove prehrane oziroma vseživljenjska brezglutenska dieta. To pomeni, da jedi ne smejo vsebovati pšeničnih ječmenovih, rženih in zaenkrat v naši državi tudi ne ovsenih beljakovin. Bolniki s celiakijo lahko jedo jedi, ki so zagotovo brez glutena, kot je krompir, koruza, riž, soja, ajda, rumeni fižol, gotove jedi iz janeževe moke ter pšenični škrob brez beljakovin, kot tudi živila, ki so bila testirana in so označena kot brezglutensko živilo.

Dovoljeni so

koruza, riž, ajda, proso, krompir, zelenjava, sadje, mleko, jajca, meso, ribe.

Kot nadomestilo za pšenično moko obstajajo posebne brezglutenske moke, na voljo pa so tudi brezglutenski kruh, testenine, brezglutenski keksi...

Prepovedani so

Prehranski izdelki iz pšenice, rži, ječmena, ovsa in pire.

Prepovedana so tudi vsa živila iz omenjenih žitaric: moka, zdrob, kruh, drobtine, keksi, testenine, zakuhe, pecivo, omake in podobne jedi. Pozornost je treba posvečati tudi sestavi drugih prehrambnih izdelkov, ker le-ti lahko vsebujejo veziva pšeničnega izvora.

Pri enem delu bolnikov s celiakijo lahko zaradi okvarjene sluznice tankega črevesa nastopi tudi pomanjkanje encima, ki razgrajuje laktozo. Nerazgrajen mlečni sladkor oziroma laktoza tako v debelem črevesju povzroči podobne simptome kot se pojavljajo pri celiakiji – driska, bolečine in napenjanje v trebuhu – zato se lahko pri teh bolnikih poleg potrebe po brezglultenski prehrani pojavi tudi potreba po opustitvi jedi, ki vsebujejo mlečnih sladkor. Zaradi motenj absorpcije hranilnih snovi je nujno tudi jemanje vitaminov in elementov v sledovih.

Glede na to, da danes diagnosticiranje celiakije ne predstavlja nobene težave, je hudo narobe, če kdo začne s »poskusno« brezglutensko dieto še preden bi opravili ustrezno dokazovanje protiteles, oziroma preden se opravi biopsija tankega črevesa, saj lahko dieta vpliva na izvide preiskav in se pokaže zavajajoče negativno stanje.

Prognoza bolezni

Prognoza bolezni je zelo dobra. Po stališču sodobne medicine bolnikom, ki se natančno držijo brezglutenske diete, ni treba računati na komplikacije. Mesec dni po uvedbi brezglutenske diete običajno pride do bistvenega izboljšanja stanja bolnika, popolna obnova sluznice tankega črevesa pa je odvisna od stopnje atrofije in starosti bolnika, traja od šest mesecev do dveh let. Neprepoznana ali neustrezno zdravljena bolezen pa lahko neodvisno od vrste težav, ki nastopijo, privede do poznejših hudih komplikacij.

Kršitve diete

Bolniki s celiakijo, ki se diete ne držijo, lahko to sami opazijo, kadar se pojavijo simptomi kot so prebavne motnje, povečan in napet trebuh z drisko, lahko tudi bruhanje, slabosti, spremembe razpoloženja itd.

Vendar se pri nekaterih takšne težave pojavijo z zamikom ali pa sploh ne in se dolgotrajna izpostavljenost glutenu kaže z resnimi zapleti. Zato je zelo pomembno povdariti, da četudi prekrški pri uživanju dietne prehrane ne privedejo do takojšnjega poslabšanja bolezni, to še ne pomeni, da se lahko oboleli normalno prehranjuje. Samovoljna ali nezavedna prekinitev diete lahko vodijo v hujšo obliko bolezni, ki je s samo dieto ne moremo več pozdraviti. Celo maligne bolezni prebavil, predvsem maligni limfomi črevesja, so pogostejše pri bolnikih s celiakijo, ki ne izvajajo stroge brezglutenske diete.

Bolniki s celiakijo lahko uživajo jedi, ki vsebujejo 20 mg glutena na kilogram hrane. Informacije o primernih brezglutenskih živilih so dostopne na Slovenskem društvu za celiakija.

Kontakt

  This email address is being protected from spambots. You need JavaScript enabled to view it.
  +386 (0)2 300 63 50
  +386 (0)2 300 63 51
  Ljubljanska ulica 5 | 2000 Maribor

Delovni čas pisarne SDC
Pon - Pet: od 09.00 do 13.00
 

Povežite se z nami