Komentarji

• Milena

  20.03.2012

  še ena kritična za člane

• Robi

  09.03.2012

  Pozdravljena!
  
  Prosim, da mi na moj email sdc.rletnar@gmail.com posreduješ tvoje podatke in bom preveril, zakaj glasila prejemaš, vabil na aktivnosti pa ne! Lp Robi

• še ena kritična

  07.03.2012

  Pozorno sem prebrala zapis "kritičnega misleca".
  V marsičem sem si sedaj veliko bolj na jasnem. Članica društva sem šele nekaj let, članica sem postala precej naivno. Želela sem priti do koristnih informacij, sklepala sem, da jih bom dobila tu. Kar nekajkrat sem poslala predlgode za testiranje. Moji predlogi niso nikoli bili izbrani. Lani sem tako že razmišlajla: Saj 20€ na srečo res zame ne predstavlja velik strošek, ampak.... po tleh jih pa tudi ne pobiram in če od tega nimam prav nobene koristi....zakaj bi plačevala še to. Dvakrat letno dobim revijo. V njej lahko samo preberem, kje se je kaj dogajalo, obveščena pa nisem, da se kje bo kaj dogajalo. Očitno gre res za dogajanja, ki so omejena na ozek krog funkcionarejv in njihovih prijateljev in očitno tudi izbor hrane za testiranje poteka po teh kriterijih.
  Lahko samo zaključim: žalostno.....
  Jaz sem se med tem že precej privadila na novo prehrano. A koristnih informacij ni nikoli dovolj. Pred časom sem brala na forumu, da bo....ne vem ne kje in ne kdaj potekala delavnica peka kruha. Hmmmm......tudi jaz sem plačala članarino, brskam po spletu, nikjer ni objave, kje in kdaj naj bi to bilo...... Ja, očtno bo delavnica, namenjena le nekaterim. Spomladi pa bo v glasilu zapisano, kako zelo fajn je bilo in koliko koristnih informacij so dobili. Super.....in jaz bom znovala plačala 20€. No...mogoče bo naslednja članarina že 30€ :)
  Upam, da bom v prihodnje bolj z veseljem plačala svojo članarino. Rada bi jo!
  LP, še ena kritična

• kritični mislec

  07.03.2012

  Potrebno je sneti rožnata očala in pogledati z drugačne perspektive ali SDC v prelomnih kriznih časih
  Skoraj vsi smo si enotni, da so v družbi potrebne korenite spremembe, če hočemo, da bomo uspešni v boju s krizo in vsemi njenimi posledicami. A kje se te spremembe začenjajo? Moram se strinjati, da drži tisti rek, ki govori, da se sprememba začne v srcu vsakega izmed nas, pri posamezniku.
  Do sedaj nisem zasledila, da bi se v Slovenskem društvu za celiakijo v okviru društva kritično pogovarjali o zadevah, ki se tičejo delovanja društva, vizije, usmeritev,... Bilo je nekaj posamezni poizkusov kritičnega mišljenja, ki pa so zelo hitro poniknili in se utišali. Niti nisem zasledila, da bi kdaj v širšem krogu članov razpravljali o prihodnosti društva.
  Letos je v društvu volilno leto. Nekaj mesecev pred nastopom novih/starih funkcionarjev društva bi rada kritično in dobronamerno predstavila svoja opažanja, videnja in pokazala svoje razmišljanje s konkretnimi rešitvami.
  
  1) Kot že rečeno se mi zdi smiselno in pametno, da bi se pred volitvami v društvu opravila širša javna razprava med zainteresirano javnostjo o tem, kaj člani od društva pričakujejo, kje vidijo podporno funkcijo društva,… Verjamem, da ste to ob ustanovitvi naredili, a časi se spreminjajo in z njim tudi naloge društva. Zato je nujno potrebno, da se vsaj na štiri leta pogleda, kako vizije in usmeritve stojijo v konkretnem času in prostoru. Prav tako pa bi se moralo društvo in njeni funkcionarji vprašati, kako lahko družbi kot celoti pomagajo pri prepoznavanju in obvladovanju celiakije. Sama vidim funkcijo društva tudi v tem, da prevzame ozaveščanje širše javnosti in kot podporo strokovnemu kadru, kar do sedaj ni bilo zelo izraženo. Bilo je nekaj poizkusov in nič kontinuiranega, kar bi bilo na tem področju zelo potrebno. Predvsem pravilno usmerjene akcije ozaveščanja širokih množic.
  Vem, da mi bo kdo oporekal, da društvo dela tako že sedaj. Morda res, a člani, ki nismo v organih podružnic ali centrale tega do sedaj nismo zaznali, nismo bili povabljeni, da bi izrazili svoja mnenja neposredno, koliko pa so bila mnenja upoštevana sicer, pa je zelo težko prepoznati. »Baza« ima najbolj verodostojne informacije in pričakovanja, ki jih je potrebno upoštevati, če hočeš delovati v korist in dobro tako članov društva kot druge zainteresirane laične javnosti.
  Od društva in njegovih funkcionarjev pričakujem, da bodo predstavili črno ne belem zapisane smernice za delovanje v mandatnem obdobju, ki bodo temeljile na konkretnih in realnih potrebah članov, obolelih za celiakijo in družbe kot celote, saj društvo opravlja tudi t.i. delovanje v javnem interesu.
  2) Nekoliko sem se poglobila v plane društva na državnem nivoju za posamezno leto in moram z žalostjo ugotoviti, da izgledajo tako, kot da so iz leta v leto samo prekopirani. Ali res v desetih letih ni bilo zaznati nekih novih potreb članov, ki bi jim društvo sledilo? Ali ni bilo nikogar v tem času, ki bi s svojo inovativno idejo želel za celijakaše kaj narediti? Ali pa je morda res, da ni bilo funkcionarske volje, da bi novosti omogočili? Ali pa smo pri klasičnem izgovoru, da za to ni bilo namenjenih sredstev in ni prostovoljcev, ki bi bili pripravljeni delati?
  Zavedam se, da je potrebno imeti v društvu dejavnosti, ki pomenijo kontinuiteto, predvsem tam, kjer je to potrebno, a družbena stvarnost se spreminja in od izvoljenih predstavnikov bi se pričakovalo, da so sposobni slediti tem spremembam z dejavnostim v društvu ter jih prilagajati potrebam članov.
  Tukaj moram pohvaliti dejavnost društva na področju socialne pomoči članom, a imam občutek, da se je ta pomoč prenesla iz podružnic na državni nivo, čeprav so se pomoči povečale, kolikor mi je znano. Prav tako je zelo pohvalen projekt članske izkaznice, čeprav bi pri tem pričakovala več konkretnega angažmaja društva in »iskanja« primernih popustov. Sedaj je bolj kot ne to naloga ponudnikov, da društvo poiščejo.
  Pogrešam pa več konkretne pomoči obolelim tako z informacijami kot konkretno podporo, naprimer s kakšnimi klepetalnicami, podpornimi skupinami,….(mislim, da tak koncept izvaja ena od podružnic in je po pričevanjih zelo všečen).
  3) Moje razmišljanje me pelje naprej do samih funkcionarjev društva, ki so/ste vsi ali vsaj večina njih prostovoljci. V zadnjih letih sem velikokrat slišala tarnanja, da delajo/delate v društvu kot prostovoljci, da ne zmorejo vsega postoriti, da ni novih članov, ki bi želeli aktivno sodelovati v organih društva,….
  Tukaj moram povedati svoja stališča. Res je, da so/ste vsi prostovoljci, ampak res je tudi to, da ste se za delo v društvu odločili prostovoljno. Prostovoljna odločitev pa ne pomeni, da sedaj lahko delate koliko vam je ljubo, ampak toliko kolikor je potrebno, če pa to ne gre, morate biti pošteni in najti primerne rešitve ali pa tudi odstopiti. Še posebej govorim to zaradi dejstva, da ste/so za svoje delo dobivali nagrade, ki pa niso bile tako nezanemarljive, koliko je meni znano. Nagrade in potni stroški so lahko funkcionarju navrgli tudi letno minimalno neto plačo. Torej delo funkcionarja ni povsem prostovoljno, le tako se zdi na prvi pogled, ker v društvu ni zaposlen. Za moje kriterije lahko znaša nagrada za prostovoljno udejstvovanje nekoga, le simbolični znesek, še bolje pa je, da se izkaže v neki drugi nedenarni obliki, sicer je vse le kvazi prostovoljno. V tem primeru je veliko bolje reči bobu bob in povedati, da funkcionar dela v društvu kot neprofesionalec in zato prejme takšno in takšno plačilo, četudi premalo. Želela bi, a to ni samo moja želja, da bi bili prejemki funkcionarjev društva na letnem nivoju predstavljeni in na voljo članom društva, da ne bo ugibanj in natolcevanj ter v skladu s transparentnostjo, ki mora biti zagotovljena v društvu, ki dela v javnem interesu. Takšna razkritja so že marsikje normalno dejstvo. Tako se bo takoj izgubil videz, da ste/so v društvu sami prostovoljci, kot tako zelo radi poudarjate in zavajate javnost.
  Vem pa tudi to, da bi marsikdo od članov društva resnično priskočil na pomoč kot prostovoljec, če bi le bili potencialni prostovoljci večkrat s strani funkcionarjev povabljeni k sodelovanju. Pričakovala bi takšno povabilo tudi na spletni strani društva, pa v društvenem glasilu, na prireditvah, ki jih društvo organizira in še kje. A tukaj moram zelo kritično povedati tudi to, da imam konkretne informacije o tem, kako so člani bili pripravljeni sodelovati pri društvenih aktivnostih, so se za to odločili, pa bili kasneje zelo razočarani in svojo namero preklicali. Zakaj? Kaj se je zgodilo z njihovim navdušenjem in pripravljenostjo?
  Vsaka odločitev je le prvi korak v izbrano smer; za tem korakom sledi naslednji, ko se je potrebno odločiti kje boš pomagal, koliko in kako, predvsem pa se moraš udomačiti na novem področju delovanja. Tukaj svojo vlogo zelo dobro opravljajo nekateri predsedniki podružnic, ki so odprti za nove pomočnike, do čim pa to ne morem reči za vse podružnice in državni nivo. Večkrat imam občutek, da nisi dobrodošel ne z idejami, še manj pa s tem, da bi morda bolj aktivno sodeloval v delovanju. Sama sem doživela kot pobudnica kar nekaj, milo rečeno čudnih odzivov, če ne že šikaniranja, ko sem želela idejo predstaviti, ko sem želela tudi v okviru društva za člane društva kaj narediti. Takojšnja negacija, takojšnji negativni odgovor z izgovori: niso namenjena sredstva za to, ni ljudi za to, to v društvu ne bo uspelo, ti vzamejo ves pogum in voljo. Pa bi pričakovala samo to, da me nekdo posluša, mi omogoči da delam stvari, ki so v skladu z usmeritvami društva, da mi tudi tehtno argumentira, če se česa ne da izpeljati ali ni primerno. Pa še delala bi prostovoljno, zares mi ne bi bilo treba ničesar plačati za to. A vse skozi me spremlja občutek, da je vodstvo društva zaprto območje, samo sebi zadostno, najmanj pa je pripravljeno sprejemati med sebe nove ljudi, ki bi rušili ustaljeni, dolgo let nespremenjeno delujoči red. To je slabo!
  Pričakujem, da bo društvo v prihodnje bolj odprto, da bo določilo poti za konkretna sodelovanja in da ne bo misija nemogoče, če bi slučajno želel kdo kaj narediti za bolnike s celiakijo in druge v okviru društva kot njegov član. Pričakujem tudi, da se bodo ti načini formalizirali in objavili na spletnem mestu, predvsem pa člane in nečlane vzpodbujali k prostovoljstvu v društvu. Nalogo funkcionarjev društva na državnem nivoju vidim tudi v tem, da si znajo in zmorejo poiskati sodelavce, da jim nudijo podporno okolje za njihove ideje in namene in da so jim v pomoč, jih usmerjajo in so dobronamerni suport, ko se le-ti znajdejo v dilemi. In ne tako kot do sedaj, ko pretežno poslušaš tarnanje, tudi pritoževanje nad novimi sodelavci in le malo idej, vzpodbud, podpore in predvsem pozitivne usmerjenosti do možnih novosti in sprememb.
  Tukaj moram izpostaviti še en problem, ko ga vidim kot precej razdiralnega in nestimulativnega. Funkcionarji na državni ravni veliko premalo nudijo pomoči in vzpodbud svojim »stanovskim kolegom« po podružnicah. Tukaj imam v mislih situacije, ko sekretar društva nudi strokovno pomoč tajnikom v podružnicah pri njihovih opravilih, da pomaga blagajnik blagajnikom. Prepričana sem, da so funkcionarji na državnem nivoju za svoje delo usposobljeni, da izpolnjujejo pričakovana znanja po pravilniku, da imajo tudi več izkušenj na svojem področju kot njihovi stanovski kolegi v podružnicah. Poštena nemanipulativna pomoč vedno dela čudeže, a če od ljudi samo zahtevamo in jim ne omogočimo podpore, to ponavadi pripelje do konfliktov. Je mar tako težko razložiti tajniku podružnice kako naj izgleda »pravilno« napisani zapisnik s potrebnimi prilogami, mu nuditi pomoč, ko se prvič prebija skozi to? Je težko svetovalno stati ob strani blagajniku podružnice? Ni, če je to paradigma delovanja in zelo težko, če hočeš ohraniti ekskluzivnost in videz nepogrešljivosti.
  4) Še bi lahko razpravljala na to temo, pa se bom v nadaljevanju osredotočila na bolj konkretne zadeve. Najprej bi rada povedala, da ne razumem, kje je problem, da društvo ne objavlja svojih analiz izdelkov na spletni strani. Po preverjenih informacijah vem, da društvo za analizo izdelkov prejema namenska sredstva. Društvo ima status društva, ki deluje v javnem interesu. In javni interes je, da so vsi, ki to potrebujejo, seznanjeni s podatki o vsebnosti glutena v testiranih izdelkih. A po posredovanju na sedežu društva sem dobila občutek, da je društvo privatno društvo, ki omogoča informacije samo svojim članom. Zakaj potem status društva v javnem interesu? Razumljivo je, da imajo člani neke dodatne ugodnosti, ki bi jih v tem primeru razumela v smislu, da lahko določajo katera živila se bodo testirala, a informacija bi morala biti dostopna vsem zainteresiranim. Upam, da bo novo vodstvo spoznalo in ravnanje spremenilo ter ne bo objavljalo samo testiranih izdelkov, ki presegajo dovoljeno mejo vsebnosti glutena. Vsekakor ne more biti izgovor, da je s tem veliko dela. Morda je potreben samo nekdo, ki bi mu dovolili urediti podatke.
  5) Če nadaljujem z vprašanjem objav na spletnem mestu, bi si želela, da bi imela možnost dostopa do arhivskih številk glasila »Celiakija«. Povsem razumljivo mi je, da glasila z leti poidejo, da jih ni mogoče dobiti v tiskani izdaji, a ne najdem pametnih argumentov, zakaj se le-teh ne more skeniranih objaviti na spletnem mestu. Če že niso glasila računalniško oblikovana, bi bil potreben prostovoljec, dostop do arhivskih glasil (ki jih po zagotovilih imajo), nekaj časa in skener/printer za računalnik. Vse ostalo je potem že mala malica. Nekomu, ki je z društvom povezan dalj časa bi tako omogočili, da se česa spomni in obudi svoje spomine (doma glasila ne hranimo vsi), vsem ostalim pa morda tudi informacija o tem, s čim vse se je društvo v preteklosti že srečevalo, ali pa tudi možnost, da izvejo kaj novega, čeprav iz preteklih let.
  6) Nadaljevati želim še z nekaj predlogi, ki so vezani na spletno stran društva ali pa t.i. elektronsko komunikacijo. Pred leti se je dalo na društvu dobiti »kartončke« s kratkim pojasnilom, da imam celiakijo, da ne smem uživati glutena, ki je v naslednjih žitih,…, v večih tujih jezikih. Zelo dobrodošlo, ker včasih potuješ v neangleško govoreča področja, se srečuješ s strežnim osebjem, ki težko razume to o glutenu, pa o strogi prepovedi, pa jim je lažje to dopovedati v njihovem maternem jeziku. Sprašujem preprosto in jasno, zakaj teh fraz v tujih jezikih ni mogoče najti na spletni strani? Zakaj moraš za njih klicati na društvu, kjer ti oseba na drugi strani razloži, da jih mora poskenirati in da ti jih bo v najkrajšem možnem času poslala? Ali res ni možno, da bi pomagala kakšna prevajalska agencija za »sponzorsko omembo« na spletni strani ter prevedla teh nekaj za celijakaše zelo pomembnih stavkov? Ali pa spet nimate ljudi, ki bi to zorganizirali? Ali pa je morda še kak drug problem? Jaz tu vidim edino ta problem, da pač tisti, ki bi morali biti pri stvari za društvo, to niso. In ponovno upam, da se bo to spremenilo.
  Za internacionalizacijo in v duhu globalnega delovanja bi bilo dobro premisliti tudi o tem, da nekatere dele spletne strani prevedete vsaj v Angleški jezik. Nujno potrebno pa bi bilo, da se slovenska brezglutenska ponudba internacionalizira ter pomaga tujcem-celijakašem, ko pridejo v Slovenijo, da ponovno ni potrebno pisati na sedež društva in čakati, čakati, če ti bo kdo odgovoril. Odgovori pa niso ažurni kot bi se pričakovalo.
  7) Večkrat bi si, tisti, ki potujemo, morda radi pogledali spletno stran društva v državi v katero potujemo, predvsem zaradi nakupa »primerne« hrane. Tu bi ponovno pričakovala, da imate na svoji spletni strani navedene povezave vsaj društev po Evropi, še bolje pa bi bilo, če bi imeli tudi društva ali sorodne organizacije drugih večjih držav po svetu (nap. ZDA, Kanada, Brazilija, Argentina). Saj vem, da ni problema najti tega na Google, a pričakovala bi, da jih imate tudi na spletni strani, če že delujete tudi mednarodno v združenju društev za celiakijo.
  Vsekakor pa bi bilo dobrodošlo tudi to, da bi kdo, morda spet prostovoljec, ali študent, ki to dela za diplomsko ali seminarsko naloga, oblikoval prispevek o tem kako najlažje in najceneje v neki državi najti brezglutensko hrano (tako tiso v trgovinah kot v restavracijah). Lahko pa bi samo poziv na spletnem mestu prinesel kvalitetne odzive celijakašev, ki bi jih bilo potrebno kasneje samo urediti v smiselno pregledno formo.
  Seveda se bom ponovno vprašala, kje je tu problem? Ali niste v društvu zaznali potrebe, ker iz leta v leto svoje plane samo prepisujete, ali ni morda volje med funkcionarji, da bi omogočili še komu, da aktivno sodeluje v društvu? Ali pa so izgovor finance?
  8) Tukaj bi rada povedala, da se mi zdi spletna stran društva precej nepregledna in slabo strukturirana. Pričakovala bi, da je spletno mesto zasnovano tako, da podpira in pomaga tistim, ki jim je namenjena, ne pa da objavlja na prvih straneh zadeve, ki za celijakaša niso nujno potrebne in najprej zanimive. Spletno mesto bi moralo pregledno nakazovati na stvari, ki so celijakašem potrebne. Ob zasnovanju spletišča se je potrebno vprašati, kaj želimo sporočati in kako bomo to naredili, ne pa samo slediti nekim spletnim predlogam, ki so ponavadi narejene kot –univerzalne-.
  Na tem mestu bi si želela, da ima spletno mesto pregledno vpisane ponudnike brezglutenske hrane; tako trgovine, kot restavracije, čeprav se zavedam, da za njihovo kvaliteto ne morete odgovarjati, lahko pa bi z vsemi ponudniki bolj tvorno in kvalitetno sodelovali.
  Pričakovala bi tudi več ažurnosti in aktualnosti; pa možnost, da se naročiš na spletne novice in si tako o novostih na spletnem mestu sproti obveščen.
  9) Dotakniti se želim še komunikacije med društvom in člani. To kar želim povedati, nekatere podružnice že prakticirajo in je zelo pohvalno. Ne razumem, da mora društvo še vedno vsem pošiljati vabila na posamezne prireditve po klasični pošti. Vem, da to za društvo predstavlja nezanemarljiv strošek: tiskanje, pakiranje,pošiljanje,…. Zato še posebej ne razumem, da zadev niste spremenili v elektronski način. Vem, da z vsemi ne morete komunicirati po e-pošti, a s pretežnim delom članov je to sigurno mogoče. Sicer mi je nerazumljivo, da na pristopni izjavi zahtevate tudi e-naslov. Čemu potem služi ta podatek? Tisti, ki smo računalniško pismeni, smo se že davno navadili, da se vse več obvestil dobi po e-pošti. Prosim, razmislite tudi o tem! Če imate urejene baze podatkov to ne bi smel biti nikakršni problem.
  Tu bi želela vprašati, zakaj niso možne elektronske prijave na nek dogodek v okviru društva?
  10) Da dobiš člansko izkaznico ni tako samoumevno, kot bi to pričakovala. V pisarni so mi povedali, da se jih mora nabrati neko določeno število,….. da s dajo izkaznice tiskati. Vmes pa tisti, ki bi želeli člansko izkaznico uporabljati takoj, lahko to samo sanjamo. Ste razmišljali, da bi imeli neke prehodne, začasne izkaznice, ali potrdila do stalne članske izkaznice, tako kot je to možno drugje?
  11) Veliko let se že v okviru društva bolj šušlja kot govori o ureditvi statusa odraslih bolnikov s celiakijo, pa se je do sedaj le malo premaknilo ali skoraj nič. Vsi funkcionarji na državni ravni vedno razlagajo na to temo, da se trudijo, da delajo,…. Ali res? Ali se res resnično, zavzeto in konstantno, tu je stalnost resnično dobrodošla, trudite, da bi kaj premaknili na tem področju? Ali pa se trudite samo na deklarativni ravni? Prepričana sem da bolj slednje. Za zahtevnejši projekt se je potrebno tudi bolj truditi, se več poglabljati in predvsem pravilno izbirati načine reševanja ter vztrajno delovati. Morda pa so tu spet problem ljudje, ki jih po vaše ni. Pa vem, da je bila v društvu gospa, ki se je v tej smeri začela truditi samoiniciativno in zavzeto, pa je bila kar hitro onemogočena. Seveda boste rekli, da to ni res, da je bila neusklajena z društvom, da se ni povezala z vami, da je delovala po svoje,…. Morda kaj od tega drži, a vaša naloga bi bila, da takšnega človeka pritegnete k projektu, uskladite poglede in skupaj nastopate pri reševanju problema, ne pa da se samo opredelite do njenega ravnanja in ji takoj vzamete ves pogum in voljo za delo. Pa spet ni pravih prostovoljcev, ali pa vodilni v društvu z njimi ne zanjo ravnati, jih obdržati, razumeti njihovo samoiniciativnost.
  Še enkrat bom zapisala, da pričakujem, da se bo odnos do prostovoljce, do tistih resničnih prostovoljcev, spremenil.
  12) Na tem mestu se moram dotakniti še lokalne ravni delovanja. Pogledano od zunaj so podružnice veliko bolj aktivne in prizadevne kot je to državna raven. Za svoje delo pa prejemajo veliko manjše nagrade, kot »državni funkcionarji«. To se mi ne zdi pravilno. Če se delo v društvu plačuje preko nagrad, bi pričakovala, da so primerno nagrajeni tudi prizadevni funkcionarji podružnic, ki delajo vsaj toliko prizadevno kot vzporedni državni funkcionarji.
  13) Po poglobitvi v društveno delovanje in strukture sem ugotovila, da ima društvo megalomanski izvršni odbor (celo 9 članov). Uprave velikih podjetij pa tri ali pet članov. To nenormalno veliko število ne more imeti nobenega opravičila, še posebej v teh kriznih časih: sestanki, dnevnice, kilometrine,…. Tudi učinkovitost funkcije se tako zmanjšuje, ker se več ljudi težko uskladi o neki izbiri, odločitvi,…. Pa še odgovornost se razprši. Predsednik pa je na koncu vendarle tisti, ki je s svojim programom prevzel vodenje društva in so mu ostali člani bolj za pomoč in podporo.
  Pričakujem, da se bo ta anomalija odpravila in da izvršni odbor ne bo imel več kot tri člane: predsednik, blagajnik sekretar ter mnogo prizadevnih prostovoljcev, ki bodo operativno izvajali naloge. V tem kontekstu ne razumem potrebe po podpredsedniku. Kaj dela? Kje je njegova funkcija toliko drugačna od predsednikove ali sekretarske? Ali pa je to še eno parkirišče za nekoga, ki bi rad dobil nekaj denarja, nagrado.
  Nekoč sem dobila informacijo, da je problem v društvu tudi t.i. kontinuiteta, da je potrebno vedno na novo ljudi uvajati v njihovo delo,… Zanimivo je, da je to v društvu problem glede na to, da večina funkcionarjev samo rotira med raznimi funkcijami in glede na to, da društvo ne deluje zelo dinamično, ampak je statično, nespremenljivo v svojih letnih dejavnostih. Zanimivo bi bilo videti, kaj se skriva za to paradigmo. Prepričana pa sem, da so v društvu bolj problem medsebojni odnosi kot pa kontinuiteta, da je v društvu bolj problem ekskluzivnost oseb na neki funkciji, ljubosumno skrivanje njihovega znanja kot pa kaj drugega. Zato ne bi bilo slabo razmisliti o predlogu, da ima vsak funkcionar še svojega namestnika, ki ga izbere društvo in ne dotični funkcionar. Funkcionar s svojim namestnikom tvorno sodeluje, tako da je v vsakem trenutku sposoben namestnik stopiti na mesto funkcionarja. Tako bi se izognili veliko problemom, ki nastanejo zaradi ekskluzivnosti osebe na neki funkciji. Interes društva pa mora biti, da le-to funkcionira čimbolj nemoteno. Seveda si ne predstavljam, da bi namestnik avtomatsko dobil funkcijo, če dotični funkcionar ne more delovati ali morda odstopi, ampak bi bil samo vezni člen in kontinuiteta. Izognili pa bi se tudi ekskluzivnemu obnašanju nekaterih funkcionarjev.
  14) Zelo na kratko bom postavila vprašanje: Zakaj so nekateri funkcionarji v društvo to že petnajst in več let, ali pa od samega začetka? Ali društvo ni toliko dinamično, da bi bilo sposobno si pridobiti tudi kakšno drugo osebo na funkcionarsko mesto? Ali so ti funkcionarji tako zelo sposobni, da so lahko »na oblasti« toliko let? Po teorijah takšna stalnost in nespremenljivost za dinamiko društva nista dobri. Ali pa so spet tu problem kadri, ki jih ni, ali pa jih ne želite resnično pritegniti in o tem samo deklarativno govorite in prepričujete druge člane?
  V društvu se je tudi razpasel nepotizem in kadrovanje po sorodstvenih povezavah (mama – funkcionar, hčerka – s funkcijo v društvu, pa sestra s funkcijo, pa nečak, pa….pa mož in žena v izvršilni funkciji društva,….). Je to primerno za društvo, ki dela v javnem interesu? Po mojem ne!
  Tudi tu pričakujem, da se bo v bodoče v društvu slika spremenila in bodo dobili možnost delovanja tudi drugi sorodstveno nepovezani člani društva.
  15) V krizi, ko vsi odpuščajo, ima društvo redno zaposleno osebo. Spet zaradi kontinuitete!? Kakor da ne bi obstajali sofinancirani programi zaposlovanja, kakor da ni več dela preko študentskega servisa, ki je bistveno cenejše…. Aja, kontinuitete! Nekaj kar je v društvu na vsakem koraku, pa še vedno tako zelo potrebno. Tako zelo mi to diši po socializmu in nagrajevanju za primerno »politično usmeritev«. Takšna zaposlitev stane društvo vsaj 7.000 eur, po drugi strani pa se sliši, da društvo nima denarja za projekte, ki so namenjeni članom in bi jih želeli ukinjati. Od kod je zaposleni financiran? Je društvo pridobilo za njega namenska sredstva iz kakšnega razpisa, ali je tako nepogrešljiva ta oseba, da jo plačujete iz projektnega denarja? Bilo bi dobro, če bi dobili informacije tudi o tem, še od starega vodstva.
  Če bi imeli funkcionarja in njegovega namestnika, bi to kontinuiteto brez problemov zagotavljali, pa še bistveno ceneje bi bilo, saj pričakujem, da bi namestnik delal na svoji funkciji resnično prostovoljno.
  16) V krizi, ko moramo vsi varčevati, ima društvo dve pisarni in enega zaposlenega. Je to potrebno? Ali Pediatrična klinika v Mariboru resnično ne potrebuje prostorov, da lahko oddaja pisarno društvu? Zelo zanimivo bi bilo to tudi preveriti. Kakorkoli, menim, da bi svoje poslovanje lahko zracionalizirali in se odločili, katero pisarno boste zadržali ter tako končali neracionalno obnašanje. Glede na to, da morate »kombinirati« delo enega zaposlenega na dveh lokacijah, je to edino smiselno in racionalno. Ali pa je vaš zaposlenec plačan za sprehajanje med pisarnama? Tu so še seveda stroški najemnine,….da se v zadevo ne poglobim preveč.
  Od novega vodstva pričakujem, da ne bo imelo društvo dveh pisarn na različnih lokacijah, saj ima vsaj ene prostore velike okrog 60 m2. Pisarniške prostore, ki so vsekakor preveliki za enega uslužbenca bi celo lahko delili s kakšnim sorodnim društvom in si tako še znižali stroške najema in obratovanja. Naj tu ne bo ponovno izgovor, da so prostori v UKC Maribor zaradi stika z ambulanto, saj vendar ne dajete neposrednih napotkov za dieto v prostorih, čeprav je tudi to bilo pred leti izpostavljeno kot projekt preko katerega ste zaposlovali delavce v programu javnih del. Projekt ste prijavili kot pomoč obolelim, v pisarni pa so zaposlene delale klasično administracijo. Kako prebrisano in inovativno, ni kaj! Me ima, da bi to razčistila z zavodom za zaposlovanje. In morda se bom za to odločila.
  Dovolj mi je blefiranja o sposobnem vodstvu in zavzetem delovanju!
  17) Slučajo sem dobila podatek, da za računovodske storitve plačujete cca. 800 eur/mesec. Katastrofa!! Mar niste mogli najti solidnega računovodskega servisa za solidno ceno. Glede na to, da je danes možno že večino podatkov vnesti s pomočjo laično izobraženih na računovodskem področju, se mi to zdi še bolj nerazumljivo. Nerazumljivost se poveča še s predpostavko, da ima društvo glavno blagajničarko in podružnične blagajnike. Ali vse dokumente vodite v večih evidencah? Ali ste sploh pridobili tri ponudbe za izbiro računovodskega servisa in je od teh bila resnično izbrana najboljša? Ali pa se tu pojavlja sindrom NPU-ja in prijateljskih povezav?
  Novo vodstvo naj to nemudoma razišče! Tudi tu odteka denar, ki bi ga lahko namenili za osnovne cilje društva, ki pa ni računovodsko delo. Sicer se bom tega lotila sama. Saj vendar sredstva dobivate tudi iz FIHO.
  18) Na koncu me zanima, kaj bo društvo na državni ravni imelo do »evropskega projekta« SLO-HUN? Do sedaj ostali člani društva uradno ne vemo niti tega, da je društvo v projekt vključeno. Pričakovalo bi se, da je takšna novica objavljena na spletni strani društva. Projekta do sedaj navadni člani še nismo čutili. Pričakovala bi vsaj kakšno informacijo o tem kako celijakaši živijo v HUN, kje se da na Madžarskem kupiti brezglutensko hrano, izmenjava dobre prakse iz HUN. A do sedaj še nič od tega. Je projekt spet eden od tistih, ki je projekt zaradi projekta in ne zaradi koristi za navadne ljudi?
  Podatke in informacije o projektu bom vsekakor spremljala in tudi ustrezno urgirala, če se bo kazalo, da je to samo zavesa za nekaj povsem drugega; samopromocijo sodelujočih, potrošno razsipavanje evropskega denarja in ni veliko inovativnega, podpornega za člane iz obeh strani meje …
  Vse, kar sem zapisala, bi brez problemov podpisala s svojim imenom in priimkom, če ne bi bile moje izkušnje glede tega zelo slabe. Izpostaviti se in povedati, kaj bi morda bilo lahko bolje, biti pripravljen pomagati, je v Slovenskem društvu za celiakijo možno samo tako, da si v zelo »usklajenih« odnosih z vodilnimi funkcionarji, sicer se ti lahko zgodi, da bodo na naslednji prireditvi s prstom kazali za teboj. Ker društvo potrebujem in ker ne želim več prenašati neprimernih reakcij vodilnih društva na moje predloge in opažanja, sem se odločila, da vam svoje razmišljanje posredujem anonimno.
  Srčno si želim, da bi bilo novo vodstvo sposobno slediti znamenjem časa in potrebam ljudi obolelih za celiakijo. In vam sporočam, da so med vami »kritični« opazovalci, ki spremljajo vaše delovanje in rezultate. Danes pa so takšni časi, da ni več »heca« in moramo delovati na polno in tako kot mislimo, da je prav, brez sprenevedanja, sicer bodo žrtve zelo velike.
  Pričakujem, če že ne zahtevam, da se oblikuje in objavi na spletnem mestu društva, v glasilu in še kje »poziv« za vložitev kandidatur za funkcionarje društva na državnem nivoju, saj bodi imeli le tako možnost kandidirati vsi, ki bi bili za to zainteresirani in ne le »izbrani« krog ljudi, ki jih bodo novačili vodilni podružnic ali centrale. Mislim, da je za to dovolj časa do jeseni, ko bodo volitve, le volja dosedanjih vodilnih bi morala biti, da zagotovijo demokratično in transparentno oblikovanje vodstva.

• Marko

  03.07.2010

  Pozdravljeni.
  Je možno na forum 'obesiti' tudi objave na starem forumu? Med njimi je bilo kar nekaj koristnih informacij...
  lp
  Marko