Konec avgusta smo na dom prejeli vabilo za 15. športne igre podružnic SDC. Vabila smo se razveselili, eni bolj, drugi manj. Tisti, ki smo v društvo včlanjeni le kratek čas pravzaprav sploh nismo vedeli, kaj od iger pričakovati, kako igre potekajo. Kar precej nestrpni smo dočakali 11. september. Ob 7.15 smo se zbrali pred Trgovskim centrom Mercator v Slovenj Gradcu, da se z avtobusom odpeljemo v Ljubljano, kjer so v vojašnici Franca Staneta Rozmana, potekale 15. športne igre Slovenskega društva za celiakijo. Sprva smo bili kar malo razočarani, ker se je iz naše podružnice srečanja udeležila le peščica članov. Vendar nam to ni pokvarilo razpoloženja. Na poti do Ljubljane smo pobrali še nekaj članov v Velenju in v Veliki Pirešici člane društva iz Celja. Sonce se je že pošteno kazalo in nam dalo vedeti, da se nam obeta izjemen dan. V Ljubljano smo prispeli malo pred 9. uro. Predsednik Koroške podružnice je opravil prijave. Pomagali smo mu razdeliti bone za kosilo in simbolična darila – raglje, ki so nam kasneje prišle pošteno prav. Oddali smo peciva, ki so ga naše pridne gospodinje pripravile za tekmovanje za brezglutensko kuhalnico. Pri vhodu so nas čakale predstavnice Klasja iz Celja in nas pogostile z namazanimi kruhki. Vsi nestrpni smo se odpravili v telovadnico, kjer smo si na tribunah poiskali prostor. Pa se je začelo. Najprej smo si ogledali nastop folklorne skupine KUD Tine Rožanc. Temu je sledil pozdrav povezovalke. Vsi smo bili presenečeni, saj je program povezovala Alenka Tetičkovič – sestra Franja iz NMK. Otroci so bili seveda presrečni, ker so »sestro Franjo« videli v živo in so z njo spregovorili nekaj besed. V programu so sledili nagovori povabljenih, Štefka Kučan pa je bila žal odsotna, zato nam je poslala prečudovito pismo, ki nam ga je Alenka Tetičkovič prebrala. Na koncu programa pa se je predstavila slovenska vojska s kratkim programom in plesna šola Plesno mesto s prečudovitima plesoma mladih talentov. Potem pa se je začelo zares. Ekipe iz posameznih podružnic so se zbrale na parketu in zasedle svoja mesta. Raglje so veselo zaregljale in jim vlivale vzpodbudo in pogum. S prvo igro so se spopadli najmlajši iz ekip. Spretno in pogumno so otvorili 15. igre. Iz igre v igro je bilo bolj napeto. Večina tekmovalcev je bilo zelo spretnih in predvsem tekmovalnih. Med seboj so vedno tekmovali člani enake starostne skupine. Vmes pa sta bili dve ekipni igri, kjer se je videlo sodelovanje v ekipah oziroma timsko delo. Pri vseh ekipah se je videlo, da so člani med seboj zelo povezani, da si znajo pomagati, si svetovati in se ob porazu seveda tudi tolažiti. To, pa je po moje, tudi bistvo takšnih iger. Pred razglasitvijo rezultatov smo se odpravili v jedilnico, kjer so nam kuharice iz vojašnice pripravile obilno in slastno kosilo. S polnimi trebuščki smo se odpravili na kratek sprehod ob vojašnici in telovadnici. V tem času so se naši najmlajši naužili skakanja na napihnjenem gradu, malo večji in predvsem bolj pogumni, pa so se povzpeli po plezalni steni. Nadaljeval se je zabavni program z razglasitvijo rezultatov.Tedaj pa so bile najbolj glasne Koroške raglje, saj so naši člani osvojili odlično 1. mesto. Korošci smo bili zelo ponosni na svoje tekmovalce. Kar z 9 točkami so premagali drugo in tretje uvrščene, ki so se morali za drugo in tretje mesto potegovati v dodatni igri. Sreča in seveda predvsem »dolge noge« so pomagale, do so si drugo mesto prislužili člani iz društva Ljubljana in tretje člani iz Pomurja. Sledil je zabavni program z nastopi Mance Špik, Miha Kralja, skupine Foxy teens in sloveskimi talenti: Danielom Rampretom, Tjašo Vandur (trebušno plesalko), Fani Križaj in Sanjo Poljšak Pesan. Malo po četrti uri pa smo se Korošci počasi odpravili na avtobus. Ugotovili smo, da moramo v bodoče najeti večji avtobus, pa če ravno se nas je peljalo malo. Skoraj da ni bilo člana, ki ne bi prišel na avtobus s polnimi rokami. Poleg prvega mesta na igrah, smo osvojili zlato kuhalnico- Anja Kobold, nagrado za najokusnejše pecivo – Marija Konič in Rina Petričevič. Vsi smo si preskrbeli kar nekaj reklamnega materiala, ki so ga delili v telovadnici predstavniki Schara, Free from, pekarne Piskač, Klasje, Perutnina Ptuj, Ljubljanske mlekarne ipd. Kljub temu, da smo se na avtobusu peljali prvo uvrščeni in zadnje uvrščeni na igrah, smo pot preživeli v smehu, polni zadovoljstva in predvsem v športnem duhu: VAŽNO JE SODELOVATI. To pa je tudi pobuda za vse tiste, ki se športnih iger niste udeležili. Važno je sodelovati, se družiti in predvsem spoznati, da niste sami s težavami in, da je prav, da si  med seboj pomagamo, delimo nasvete in se imamo radi.

Prispevek napisala: Simona Vene