Nekateri bolniki, ki bolehajo za celiakijo, imajo težave v prebavilih in tudi na drugih organih, pa čeprav se strogo držijo brezglutenske diete. Vzrok za to je iskatipoleg drugih dejavnikov-tudi v alergiji ali intoleranci za nekatera druga zaužita živila in ne samo za gluten.

Najbrž se vsakdo, ki se ukvarja s celiakijo, bodisi poklicno ali pa je sam ali pa nekdo od družinskih članov obolel za to boleznijo, včasih vpraša: zakaj se je pojavila celiakija in kako je mogoče, da bolezen preobčutljivosti na eno najbolj pogostih hranil v človeški družbi prizedane toliko ljudi? Kolikor je znano, je celiakija pogojena z navzočnostjo določenih genov, ki posameznika predisponirajo, da ob delovanju še nepopolnoma neznanih dejavnikov okolja oboli. Kako to, da bolezen ni izkoreninil naravni izbor, da je bila celiakija še do pred nekaj desetletji, ko so spoznali njen pravi vzrok in jo začeli tudi vzročno zdraviti, za večino obolelih usodna?

Celiakija je bolezen tankega črevesa, ki se razvije zaradi preobčutljivosti na beljakovino gluten, oziroma na njegov alkoholni izvleček gliadin. Posledica preobčutljivosti je stanjšanje resic sluznice tankega črevesa.Tako spremenjena sluznica ni več sposobna vsrkati dovolj določenih hranilnih snovi iz črevesja v kri.

DHD je redko, zelo srbeče kronično se ponavljajoče obolenje kože. Izpuščaj je običajno razporejen po telesu sistematično in ga tvorijo trije tipi kožnih vzbrsti: drobni mehurčki, brbončice in koprivka. Prevladujejo mehurčki, zato bolezen uvrščamo med mehurčaste (bulozne) bolezni kože.

V zadnjih petnajstih letih so se v pediatrični gastroenterologiji začele uveljavljati v diagnostične in terapevtske namene mnoge nove preiskave, ki se pogosto pri otrocih in odraslih razlikujejo. Nepravilno opravljene preiskave rezultirajo pri otrocih z znatno večjo možnostjo za poškodbe in ne nazadnje smrti. Zato je v pediatrični gastroenterologiji potrebno oceniti prednosti in pomanjkljivosti planiranih diagnostičnih preiskav v odnosu na vrednost rezultatov diagnostičnega postopka in možnih komplikacij.

V eni od prvih epidemioloških študij celiakije v Evropi leta 1950 so prikazani podatki o incidenci celiakije, ki je bila v Angliji in Walesu 1/8000 in na Škotskem 1/4000. Diagnoza je takrat temeljila na klasičnih kliničnih značilnostih bolezni in laboratorijskih metodah za dokazovanje malabsorpcije.

Proteini (beljakovine) so polimeri aminokislin. 20 različnih aminokislin je povezanih med seboj s peptidno vezjo v točno določenem zaporedju podobno kakor biseri na ogrlici; to zaporedje definira določeno beljakovino. Pšenica, rž, ječmen in oves vsebujejo poleg škrobne komponente tudi visok odstotek beljakovin s skupnim imenom prolamini (pri pšenični moki je ta delež okrog 10%, najmanjši delež pa vsebuje oves), ki se med temi žitaricami sicer razlikujejo, vendar pa so si nekatera aminokislinska zaporedja kljub temu presenetljivo podobna.

Celiakija je znana že več kot 100 let, škodljiv vpliv glutena v hrani bolnikov s to boleznijo pa poznamo že od leta 1950. Od takrat smo priča hitremu napredku na področju celiakije, nova spoznanja pa so v veliki meri spremenila naše gledanje na to bolezen.