Epidemiologija celiakije v Evropi
V eni od prvih epidemioloških študij celiakije v Evropi leta 1950 so prikazani podatki o incidenci celiakije, ki je bila v Angliji in Walesu 1/8000 in na Škotskem 1/4000. Diagnoza je takrat temeljila na klasičnih kliničnih značilnostih bolezni in laboratorijskih metodah za dokazovanje malabsorpcije.
Uporaba peroralne biopsije tankega črevesa in kasneje kriterijev združenja ESPGAN za diagnosticiranje celiakije sta pomembno vplivala na incidenco celiakije, ki je do srede 70-tih let signifikantno rastla. Najvišjo incidenco so takrat ugotavljali na Irskem, 1/514, in v Avstriji, Gradec, 1/493. Vzporedno s porastom incidence se je starost v času diagnosticiranja bolezni znižala. Do začetka 80-tih let so v mnogih državah, npr. Nemčiji, na Poljskem, v Španiji, na Portugalskem in v nekaterih italijanskih pokrajinah omenjali porast kumulativne incidence. Ti podatki so bili zelo verjetno posledica izboljšanja diagnostike bolezni. Podobni trendi na Švedskem imajo verjetno drugačno osnovo. Tam je očiten porast incidence celiakije od leta 1980 dalje, ki se omejuje samo na Švedsko, v nasprotju s sosednjimi skandinavskimi državami, kjer je incidenca celiakije znatno nižja. Porasta incidence ni možno pripisati izboljšanju diagnostike, saj je bila že prej na enako visoki ravni. Zanimivo je, da narašča število dojenčkov s celiakijo, kar bo zahtevalo natančnejše raziskave.
Podoben porast incidence je opaziti tudi v Italiji, na Siciliji, v Alžiriji. Ob koncu 80-tih let je bila torej najvišja incidenca celiakije v Evropi na Švedskem, 1/250, in takoj za njo v Italiji.
Do srede 70-tih let je bil opisan porast incidence v mnogih državah, čemur je sledil padec incidence. Ta padajoči trend je bil izrazit v Angliji in na Irskem, posebej opazen je bil pri otrocih, mlajših od dveh let. V 80-tih letih je bil padec ugotovljen tudi v Nemčiji, na Poljskem, Madžarskem, v Španiji in na Portugalskem, medtem ko se je na Danskem, Finskem, v Franciji in južni Nizozemski incidenca bolezni znižala že okoli leta 1975. V teh deželah se danes srečujemo z novim pojavom, t.j. vse večjo starostjo, v kateri je bolezen diagnosticirana, in z naraščanjem števila atipičnih primerov in latentne celiakije.
V okviru retrospektivne študije za obdobje 1975 – 1990, ki smo jo naredili na Otroškem oddelku Splošne bolnišnice Maribor, smo ugotovili v SV Sloveniji porast incidence celiakije v 80-tih letih od 1/2000 leta 1975 na 1/780 leta 1990. Od 48 otrok, zajetih v študiji, je bilo 85 % mlajših od dveh let v času, ko smo naredili prvo biopsijo tankega črevesa. Do 1989. leta smo uporabljali klasične diagnostične kriterije združenja ESPGAN, tako da menimo, da so bile diagnoze bolezni točne. Od leta 1990 uporabljamo modificirane kriterije združenja ESPGAN, od leta 1992 pa določamo tudi antigliadinska protitelesa (AGA) in antiendomizijska protitelesa (EMA) kot presejalni test za celiakijo. Zanimivo bo na podlagi spremenjenih kriterijev ponovno oceniti incidenco celiakije v prospektivni študiji, ki smo jo začeli letos.
Porast incidence pri nas si razlagamo v prvi vrsti z izboljšano diagnostiko, ki jo je omogočila rutinska biopsija tankega črevesa pri kliničnem delu, podobno kot so to opažali v Evropi do sredine 70-tih let. Prehrana otrok se v analiziranem obdobju pri nas ni bistveno spremenila. Leta 1980 je bilo dojenih do 90 dni 33 % otrok, do 180 dni 22 % otrok (podatki se nanašajo na 87 % živorojenih otrok v Mariboru, redno spremljanih v posvetovalnicah v Zdravstvenem domu v Mariboru). Leta 1984 je bilo do 90 dni dojenih 34 % otrok, do 180 dni pa 26.5 % otrok (podatki za 75.5 % živorojenih otrok v Mariboru, spremljanih v posvetovalnicah ZD Maribor). V Sloveniji smo do leta 1984 priporočali uvajanje žitaric v prehrano otrok med 3. in 6. mesecem starosti, po letu 1985 pa šele po 6. mesecu starosti. Kljub temu opažamo porast incidence, starost ob diagnosticiranju celiakije pa se v omenjenem obdobju ni bistveno spremenila. Potrebno bo torej poiskati in raziskati še druge možne dejavnike porasta incidence.
Smiselno bi bilo razširiti analizo incidence celiakije na vso Slovenijo in iskati vzročne dejavnike za spremembe v pogostosti pojavljanja bolezni.