Jesenski izlet v znamenju raziskovanja Dolenjske
Jesenski izlet smo izkoristili za raziskovanje in sprehode po Dolenjski. S tem namenom smo se 20.9. v jutranjih urah zbrali pred Halo Tivoli, kjer nas je čakal avtobus.
Pot nas je vodila iz Ljubljane do Grosuplja. Krajši postanek smo izkoristili za jutranjo kavo in priključitev nekaterih članov, ki so doma v bližini. Pot smo nadaljevali do Županove jame. S pomočjo vodiča smo o 360m dolgem in 77m globokem biseru dolenjskega kraškega podzemlja izvedeli veliko zanimivih podatkov. Ima kar osem dvoran s povprečno tempraturo 9 stopinj C, le v eni, Ledenici, ne preseže 6 stopinj C. Po dobri uri hoda in ogledovanja jame smo se odpravili proti Gradežu. Tu se je z domačinko poročil slovenski skladatelj Marij Kogoj in kjer še danes stoji nekdanja Kogojeva hiša. Poleg tega smo si v Gradežu ogledali vaško sušilnico sadja, stari kozolec s kmečkim orodjem in črno kuhinjo. Za popotnico smo si nakupili nekaj suhega sadja ter našo začrtano pot nadaljevali proti Ravnemu Dolu pod Novo Štifto. Tu namreč stoji, vredna ogleda, Maticova etno hiša. V njej je na enem mestu zbrano vse, kar so pred 100 leti pri svojem delu uporabljali ljudje ter druge zanimivosti iz domačije. Na prijazen način, kot nas je s toplo besedo sprejel, nas je lastnik gospod Ivan Šega ob zaključku postregel z zdravilno žajblovo medico, za spomin pa smo naredili še gasilsko fotografijo. Sledil je ogled cerkve na Novi Štifti ter govor patra Filipa, ki je postregel z zgodovino dogajanj na tem področju. Nato smo se odpravili skozi Sodražico na Sv. Gregor, kjer nas je pričakal domačin ter nam ob lepem razgledu, ki je segalo vse do Ljubljane in Kamniških alp, opisal zgodovino kraja in okoliških vasi. Kot pravi mojster nam je na svojem domu v Andolu prikazal še izdelavo suhorobnih izdelkov. Seveda si je vsak kupil nekaj v spomin na prijeten izlet.
V poznih popoldanskih urah smo se le nekaj kilometrov naprej ustavili v vasi Junčje-gostilni Zvonček, kjer jim je celiakija dobro poznana in jim priprava brezglutenskih jedi ne dela težav. In res je bilo tako. Po dobrem in okusnem kosilu smo se razgovorili o težavah s katerimi se srečujemo v življenju ter si izmenjali izkušnje. Le te pa so bistvenega pomena za bolnike saj na takšnih srečanjih največ izvemo.
Kljub utrujenosti od celodnevnega romanja od kraja do kraja smo se veseli vrnili v Ljubljano s spoznanjem, da je lahko tudi kratek izlet-zelo bogat izlet. Žal je lahko le tistim, ki se ga niso mogli udeležiti. Morda pa naslednjič!
