Preskoči na vsebino Skip to main navigation Skip to footer

Mednarodni mladinski tabor v madžarskem Szombathelyju

Pred odhodom 26. julija nam vreme nič kaj ni prizanašalo, saj je bilo dokaj turobno, dežvno in precej mrzlo. Vendar se je v noči na četrtek vreme obrnilo na boljše, kot da bi ga naročili. Z avtobusom smo se pripeljali v hostel v Szombathely-ju, kjer so nas že pričakali naši madžarski kolegi iz Železne županije. Dan prihoda je bil namenjen strokovnemu predavanju dr. Baloghmedsebojnem spoznavanju ter spoznavanju kraja, kjer smo preživeli teh nekaj prekrasnih dni. Za začetek smo se odpravili na predavanje o celiakiji, kjer smo najprej obnovili znanje o celiakiji, razlogih o njej, ter posledicah, ki lahko ima gluten na naše telo. Dr. Balogh-ova je na prisrčen način pojasnila nekatere smernice in novitete, ki se v povezavi s celiakijo razvijajo in bodo na voljo šele čez nekaj let. V popoldanskem času smo se skozi spoznavne igre spoznali med seboj… kdo je kdo, katero ime ustreza kateri podobi, za pravo mero zabave pa smo se razdelili v različne skupine, ki so oponašale znane osebe in junake iz filmov, drugi pa so jih morali prepoznati. Pozno popoldanske in večerne ure so bile namenjene kvizu, s pomočjo katerega smo spoznavali mesto.

Petek nam je prinesel zanimivo potovanje v bližino Blatnega jezera, mestece Heviz. Bolj je bilo zanimivo zaradi priprave brezglutenske pice velikanke. No, kaj takšnega pa res še ne! S pomočjo kuharjev Hunguest hotela Helios smo pripravili dve velikanski pici. Ena je bila velika približno štiri kvadratne metre, druga pa je bila okrogla, v premer pa je merila več kot en meter. Žal tako velike peči, da bi lahko celo pico spravili vanjo v enem kosu nimajo, smo jo pa razrezali in spekli po kosih. No, verjetno je odveč razlagati, da ni bila lepa samo na pogled ampak tudi okusna, saj smo jo zelo hitro tudi »zmazali«. Preostanek dneva je bil namenjen »obbazenskim« dejavnostim in kopanju v termalni vodi.

Sobota – peklenski dan. Zjutraj smo se odpravili proti mestu Koszeg. Pot nas je najprej vodila v park doživetij (beri: adrenalinski park). Najprej smo se po celotnem parku popeljali s starinsko železnico, nato je sledilo še premagovanje ovir… seveda na višini več kot 5 metrov. Povedati je potrebno, da so bile poti označene z modro (najlažja), rdečo (težja) in črno (najtežja), s težavnostjo pa se je višala tudi višina samih preprek. Ali je potrebno posebej poudarjati, da smo se fantje lotili najtežje, črne poti??? Ko gledaš te prepreke s tal, se zdijo vse več ali manj zelo enostavne in lahke, ko pa prideš gor in se moraš z njimi soočiti, hmmm… no, povem vam, da niti najmanj ni lahko! Po kosilu nas je pot vodila na najvišji del Podonavja, na goro Irot-ko (nekaj več kot 700 metrov nadmorske višine), kjer poteka meja med Avstrijo in Madžarsko. Potrebno je povedati, da smo kar dober kos te poti prehodili peš, vzpon pa tudi ni bil zanemarljiv. Na koncu smo si ogledali še mesto Koszeg in poizkusili nekaj njihovih odličnih vin.

Žal je nedelja, ko smo se morali posloviti in kreniti nazaj proti Sloveniji, prehitro prišla. Madžarskim kolegom smo se zahvalili za gostoljubnost in odlično organizacijo ter jih povabili na tabor naslednje leto, ki bo v Sloveniji.